Povprečna oseba na dan sprejme približno 250 odločitev, povezanih s hrano. V sodobni kulturi obilja te odločitve pogosto nimajo nobene zveze s fizično potrebo po vnosu energije v telo. S hrano zadovoljujemo tudi številne psihološke potrebe. Zaslepljeni s psihološkimi odzivi, ne znamo več prepoznati sporočil, ki nam jih pošilja telo, in se ujamemo v past nenehnega boja s kilogrami. Dr. med. Katarina Planinec v članku Debelost je (ozdravljiva) bolezen navaja, da je bistvo debelosti povečan vnos hrane, bodisi količinsko bodisi zaradi nepravilne izbire živil. ''V 80 odstotkih gre za motnje prehranjevanja, kar pomeni nepravilno izbiro živil in razporeditev obrokov. 20 odstotkov je motenj hranjenja, kjer gre za prenajedanje in je potrebna pomoč psihologa oz. psihiatra.'' Vzroki debelosti so lahko določene osebnostne lastnosti, na primer nizka samozavest, velika občutljivost in nagnjenost k perfekcionizmu. Ljudje s temi lastnostmi pogosteje razvijejo motnjo, ki ji strokovnjaki rečejo čustveno prenajedanje. Gre za kompulziven, nenadzorovan vnos hrane. Oseba, ki se čustveno prehranjuje, ne uživa v hrani. Ne je zato, ker bi bila lačna, pač pa s hrano nadomešča nerešene čustvene težave. Najpogostejši vzroki čustvenega prenajedanja so depresija, strah, jeza, napetost, sram. 

Oseba, ki se čustveno prehranjuje, ne uživa v hrani. 

Najpogostejši vzroki čustvenega prenajedanja so depresija, strah, jeza, napetost, sram.

Psihiatrinja Susan Alberts v knjigi 50 načinov, kako se tolažiti s hrano (50 ways to soothe yourself with food) opisuje čustveno prehranjevanje kot večni boj z dvojnimi občutki. Čustveni jedec ali jedka uživata hrano, da bi se potolažila. Toda takšna tolažba je kratkotrajna in dvorezna, saj uživanje 'prepovedanih' obrokov povzroči negativne občutke slabe vesti. Susan Alberts definira čustveno prehranjevanje kot uživanje hrane, namenjeno izboljšanju počutja, pomiritvi ali izogibanju svojim čustvom. Pri tem ločuje čustveno prehranjevanje in prehranjevanje, ki je posledica stresa. Čustveno prehranjevanje je prehranjevanje, ki ga ne spodbudi lakota, pač pa katero koli čustvo, tudi pozitivna čustva, kot sta sreča in veselje. Prehranjevanje, ki je posledica stresa, pa je neposreden odgovor na vznemirjajočo situacijo.

 

Da se mnogi zatečejo po tolažbo k hrani, ni naključje. Če hrana resnično ne bi pomagala k boljšemu počutju, zagotovo ne bi toliko ljudi posegalo po njej v ta namen. Nekatere vrste hrane (npr. čokolada, ki spodbuja nastajanje hormona sreče serotonina) s svojimi biokemičnimi učinki spodbudijo v možganih reakcije, ki jih prepoznamo kot občutke ugodja. Določene vrste hrane povezujemo s pozitivnimi čustvi, ker nam tako narekuje naša kultura (npr. oglasi). Prehranjevanje pogosto povezujemo z raznimi praznovanji, ki so, kajpak, pozitivna izkušnja. Zanimivo je, da je hrana, s katero se tolažimo, zelo podobna ne glede na to, v kateri od zahodnih držav živi čustveni jedec. Psihiatrinja Susan Alberts navaja nekaj jedi, s katerimi se najpogosteje tolažijo Američani. To so pire krompir, testenine s sirom, čips in piščančja juha. Mnenje strokovnjakinje je, da je hrana, ki nam prinaša ugodje, povezana z jedmi, s katerimi so nas starši 'pocrkljali' v otroštvu. Zanimiv je tudi podatek, ki ga navaja prehranski psiholog in avtor knjige Hranjenje brez misli: zakaj pojemo več, kot mislimo (Mindless Eating: Why We Eat More Than We Think) Brian Wansik. Wansik na svoji spletni strani mindlesseating.org namreč ugotavlja, da se jedi, s katerimi se tolažijo moški, v večini primerov razlikujejo od tistih, ki pomirjajo ženske. Medtem ko moške v dobro voljo spravijo tople kuhane jedi, saj jim dajejo občutek, da nekdo lepo skrbi zanje, se ženske raje tolažijo z različnimi prigrizki. 

 

Prof. Ben C. Fletcher, dr. Karen Pine in dr. Danny Penman v knjigi Dieta brez diete (Tuma, 2009) pišejo, da se debeli in vitki ljudje med seboj ne razlikujejo po količini zaužite hrane ali po tem, koliko telovadijo, pač pa je glavna razlika med enimi in drugimi odnos do sveta. ''Odkrili smo, da imajo srečni, odprti ljudje celo zbirko navad in lastnosti, zaradi katerih ostajajo vitki. Po drugi strani pa imajo debeli ljudje navade, ki zagotavljajo redno kopičenje odvečnih kilogramov.'' Koncept  vitkosti, ki so ga izdelali trije strokovnjaki, temelji na znanosti FIT – znanosti ogrodja za notranjo transformacijo. FIT izmeri posameznikove psihološke lastnosti, pet ključnih elementov razmišljanja, ki se imenujejo konstante, in 15 različnih vidikov vedenja oziroma 'vedenjskih dimenzij'. Ugotovili so, da zmožnost spreminjanja vedenja, zmožnost odzivanja na podlagi zavestne odločitve namesto iz navade, želja po preizkušanju novosti, razumevanje drugih načinov vedenja in širjenje vedenjskih vzorcev pozitivno vplivajo na težo, pa tudi na splošno zdravje posameznika. S programom, opisanim v svoji knjigi, svetujejo, kako shujšati zgolj s spreminjanjem svojega vsakdana. 

 

Diete so po pisanju prof. Bena C. Fletcherja, dr. Karen Pine in dr. Dannyja Penmana slabe za psihično zdravje iz več razlogov. Povzročijo nerealen in nezdrav odnos do hrane, zaradi omejevanja kalorij zmanjšujejo vašo energijo, z nezdravim obremenjevanjem s hrano lahko na dolgi rok povzročijo nasprotni učinek od želenega itd. Jojo učinek diete je rezultat ciklusa, v katerega vas dieta potegne (dieta-prikrajšanje-hrepenenje-šibkost-konec diete-slaba vest-dieta). Geneen Rooth, avtorica več uspešnic o hujšanju, v knjigi Osvobodite se čustvenega prenajedanja  (Breaking Free from Emotional Eating) v boju proti čustvenemu prehranjevanju za začetek predlaga pisanje dnevnika prehranjevanja. V dnevnik je treba zapisati vse informacije, povezane s prehranjevanjem: datume in ure obrokov, kaj ste pojedli in ali ste bili lačni, ko ste začeli jesti. Trikov, ki pomagajo, da se znebite navad, ki povzročajo kopičenje kilogramov, je več. Vsak posameznik naj med njimi poišče takšne, ki zanj najbolj delujejo. Eno od priporočil dr. med.  Katarine Planinec je, da kadar hujšate, rezultate raje kot s tehtanjem ocenjujete z merjenjem obsega pasu. Centimetri okoli pasu so namreč natančnejši pokazatelj hujšanja kot kilogrami, ki pogosto nihajo zaradi dejavnikov, ki nimajo nobene zveze z izgubo maščevja. To hkrati pomeni, da boste v procesu hujšanja hitreje izgubljali centimetre kot kilograme ter po zaslugi spodbudnih rezultatov vztrajali pri zdravem načinu prehranjevanja dlje. Dr. Brian Wansink priporoča za vitkejšo postavo streženje hrane na manjših krožnikih ali uživanje največ dveh različnih prilog v obroku.

 

Ker težave s prehranjevanjem, kot smo videli, ne izvirajo zgolj iz prekomernega uživanja hrane, je jasno, zakaj strokovnjaki, ki se ukvarjajo z raziskovanjem vzrokov za prekomerno težo, niso najbolj naklonjeni različnim sredstvom za hujšanje. Čeprav je znanost na tem področju napredovala, samo sredstva za hujšanje za pridobivanje in dolgoročno ohranjanje normalne telesne teže niso uporabna. Eno najnovejših odkritij, prašek Sensa Tastant, ki je v Britaniji trenutno velik hit, deluje tako, da intenzivira vonj hrane (prašek posujete po obroku), ki jo uživate, zaradi česar je pojeste manj. Toda tudi sredstva, ki preverjeno delujejo tako, kot obljubljajo, v skladu z raziskavami strokovnjakov nimajo učinkov na dolgi rok, poleg tega pa so lahko škodljiva za naše zdravje. Pravi način uravnovešanja želje po hrani se začne s spoznavanjem samih sebe in je v le zelo majhni meri povezano s samim prehranjevanjem. 

 Vzroki debelosti so lahko določene osebnostne lastnosti, na primer nizka samozavest, velika občutljivost in nagnjenost k perfekcionizmu.

Medtem ko moške v dobro voljo spravijo tople kuhane jedi, saj jim dajejo občutek, da nekdo lepo skrbi zanje, se ženske raje tolažijo z različnimi prigrizki.

Kadar hujšate, rezultate raje kot s tehtanjem ocenjujte z merjenjem obsega pasu.