Pomembno je dosegati vrline, kot so predanost osebni rasti, čustvena odprtost, poštenost, zrelost in odgovornost ter pozitiven odnos do življenja.

Ana Hromc, diplomirana socialna delavka, je v svojem življenju doživela globok padec, a je z železno voljo in veliko discipline zbrala toliko moči, da se je uspešno postavila nazaj na noge. Še več. Svojo zmago nad motnjo hranjenja, s katero se je spopadala vrsto let, je obrnila sebi in drugim v prid. Postala je namreč vodja Svetovalnice PU, v kateri lahko poiščejo pomoč osebe, ki se soočajo z bulimijo, anoreksijo ali kompulzivnim hranjenjem. Znotraj skupine je svetovalka, tolažnica in učiteljica, s katero dekleta iz njene svetovalnice pričnejo dan že ob zgodnjih jutranjih urah, ko večina od nas še trdno spi. Čaka jih ustaljen urnik in trdo delo.

Že precej dolgo nazaj ste imeli tudi sami težave s prehranjevanjem. Kako gledate sedaj na tisto obdobje?
Vsaka stvar v življenju ima svoj namen. Vsaka bolezen, vsaka nesreča, vsak kamen. Te težave so se morale zgoditi in se pojaviti na moji razvojni poti.

Kaj bi po vašem mnenju morali storiti takrat drugače, da bi se že prej znebili tega nepravilnega odnosa do hrane ali da do njega celo ne bi prišlo?
Otrok ima pravilen odnos do hrane, čustev, življenja na splošno, to je že v njem. Otrok se že od prvega trenutka ljubi. S socializacijo mu lahko primanjkuje le brezpogojna ljubezen z zdravimi mejami s strani staršev. Brezpogojna ljubezen pa izhaja iz kvalitetnega partnerstva, ki edino vodi v kvalitetno starševstvo.

Zakaj, menite, da vam prigovarjanja staršev in tudi strokovnjakov niso zalegla? Kaj ste takrat pričakovali od njih?
Če te nekaj duši, se poskušaš tega znebiti. Zato sem takrat pričakovala podporo in pomoč pri stvareh, ki sem jih v tisti razvojni fazi nujno potrebovala.

Ali si kdaj očitate to obdobje, ko se niste mogli oz. znali usmeriti na pravo pot zdravega življenja?
Očitam si nikakor ne, saj menim, da se je to moralo zgoditi.

Koliko je otrok ali najstnik sploh sposoben sprejemati tako težke odločitve za spremembo načina svojega življenja? Ali leta igrajo tu pomembno vlogo?
Oseba se odloči za urejanje svoje težave pogosto takrat, ko ji je tako ali drugače prehudo. Ob ustrezni spodbudi staršev se lahko prej odloči za pomoč. Mislim pa, da starejši, kot je človek, teže spremeni navade in način življenja, ki ga je vajen. 
 
Zdi se, da smo vsi zelo dobro podkovani s teorijo, le začeti s prakso je veliko teže … Kako torej usmeriti možgane, da bi sodelovali v skladu z našim znanjem?
Razum je le delček nas. Potrebno je uskladiti vse aspekte, ki jih kot bitje posedujemo.

Tudi sami ste nekoč dejali, da ste se zavedali, da ne počnete prav. Kdaj in zakaj ste potem kar naenkrat prestopili na ‘drugo stran’ in rekli, da imate tega dovolj?
Dovolj ima človek takrat, ko enkrat doseže dno in pade tako nizko, da bi lahko celo umrl. Šele ko pride do te stopnje, se odloči, po kateri poti bo šel, čeprav je trnova. Preprosto.

Verjetno pa ni preprosto odkriti kakšnega univerzalnega recepta, kako se pozdraviti?
Vsak je unikaten, zato univerzalnega recepta ni. Potrebno se je vsakemu dovolj posvetiti, zato so oblikovane male skupine in individualni programi, ki so obogateni z naravnimi metodami, kjer se spodbuja zdrav del v posamezniku, da pomaga ranjenemu, bolnemu.

Čemu se moramo ljudje izogibati, da nas ne bi zaneslo na pot nepravilnega odnosa do hrane?
Pomembno je živeti v ravnovesju, se veliko smejati, dobro delati, znati uživati v prostih trenutkih, gojiti višje vrednote, biti zdravo egoistični, iskreno ljubiti in biti iskreno ljubljen.

Katere so višje vrednote, o katerih pripovedujete?
Predvsem gre tu za sposobnost ohranjanja vrlin, kot so predanost osebni rasti, čustvena odprtost, poštenost, zrelost in odgovornost ter pozitiven odnos do življenja.

In do sebe, kajne? Brez samospoštovanja bo pot k doseganju cilja precej bolj zahtevna …
Tako je. Zavedati se moramo, da smo edinstveni, da se ne smemo kritizirati in se primerjati z drugimi, da smo zdravo ponosni nase in da ne dopuščamo ljudem, da bi z nami grdo ravnali. Moramo ljubiti sebe, da lahko ljubimo druge.

Kdaj in zakaj ste pravzaprav sklenili, da boste pomagali drugim s Svetovalnico Pu?
Pozvana sem bila, da svoje začetniško delo na univerzi razvijam naprej. Sprva sem ob rednem delu (s starostniki, alkoholiki …) vedno delala tudi na področju motenj hranjenja, in to z veliko večjih žarom, kot vse ostalo delo.

Kaj tisti, ki pridejo k vam, prejmejo od vas in kaj vi od njih?
Vsak odnos je izmenjava, daj – dam. Vsak, ki daje, mora tudi prejemati. Tak je zakon narave. S svojimi izkušnjami in znanjem skušam pomagati vsem tistim, ki si moje pomoči želijo in so pripravljeni upoštevati moje nasvete, na drugi strani pa dobim za to plačilo.

Ali se počutite, da je njihov uspeh tudi vaš uspeh?
Da, na neki način je to tudi moj uspeh. Ker pri nas sodelujemo z motnjo, je potrebno aktivno sodelovanje vseh udeleženih v procesu okrevanja. Zato je to uspeh vseh sodelujočih.

Koliko ljudi ima dandanes težave s prehranjevanjem? Številka narašča, upada ali stagnira?
Ljudje imajo dandanes večje težave z vrednotami kot s prehranjevanjem. Otroci imajo slabši vzor, zato so dostikrat prepuščeni sami sebi in samorazvoju. Starši bi morali poskrbeti za kvalitetno partnerstvo, ki vodi v kvalitetno starševstvo, iz katerega avtomatično izhaja zdrav vzor.

Kako se po vašem mnenju spreminjajo vrednote, predvsem pri mladih? Ali jim je ‘biti všečen’ res primarnega pomena?
Če je oseba srečna, ni prioritete ‘biti všečen’, mogoče biti urejen, skladen, imeti svoj slog, predvsem pa čutiti sebe. To pa ni povezano z idealiziranim zunanjim videzom, ampak z notranjim bogastvom. Mlade je potrebno naučiti, kaj pomeni biti srečen. In zopet smo pri vrednotah: smeh, prava prijateljstva, prava ljubezen , šport, glasba, izleti ...

Kaj svetujete tistim, ki imajo naporne delovne urnike in nimajo časa, da bi v miru, večkrat po malem jedli čez dan kvalitetne obroke?
 Naj kar tako nadaljujejo, pa bodo videli, kam jih bo pripeljalo! Skratka, ne priporočam.

Najboljši učitelji so tisti, z izkušnjami. Ali menite, da ste tudi zato v svetovalnici tako zelo uspešni?
Izkušnje so pomemben aspekt pri okrevanju. Uspešni smo tudi zato, ker se za vsako osebo, ki ji lahko pomagamo, maksimalno potrudimo. Uspešnost izhaja iz celostnosti.

Vaše delo je precej naporno, od kod črpate energijo? 
Vsako delo, četudi je naporno,  je lahko lepo, le če ga opravljaš z veseljem. Sama se najbolje napolnim in sprostim v druženju z iskrenimi, plemenitimi ljudmi, s športom, plesom, smehom in seveda v družbi živali.