Ljudje z visoko sposobnostjo oziroma spretnostjo nadziranja sebe bistveno bolje obvladujejo tudi trenutne vzgibe strahu in se ne prepustijo paničnemu odzivanju.

Razsežnost čustvene inteligence, ki izvira iz samozavedanja oziroma prepoznavanja lastnih čustev, je samoobvladovanje, ki naj bi našemu miselnemu umu omogočilo učinkovito obvladovanje zapletenih življenjskih situacij in nam hkrati zagotovilo optimalno prilagoditev in obnašanje v  različnih socialnih situacijah.

Lahko bi rekli, da sta čustveni in miselni um v naših možganih v nenehnem nasprotovanju, vzajemnem delovanju ter prežemanju in da smo najbolj zdravi in uspešni, ko sta v ravnotežju in zmoremo našim mislim dati tudi ustrezen čustveni naboj. Visoko stopnjo uravnoteženosti čustvenega in miselnega uma lahko dosežemo prav z učenjem in s pridobivanjem čustveno inteligenčnih spretnosti ter sposobnosti.

Čustvena ugrabitev

Po velikih odkritjih v zadnjih dveh desetletjih, da je središče našega čustvenega uma v limbičnem sistemu, ki ima lastne zakonitosti in je mnogokrat hitrejši od miselnega uma, lahko veliko bolje razumemo stanja, ko nas čustva popolnoma preplavijo in ko nismo sposobni, kot pravimo, ‘misliti s trezno glavo’. Revolucionarna nevrološka odkritja, da je čustveni um umeščen v primitivne možganske strukture, ki so nam v pradavnini pomagale preživeti, so pokazala, da imajo naše čustvene reakcije svoje zakonitosti, ki se mnogokrat razlikujejo od racionalnega obnašanja, ki naj bi ga narekovali miselni možgani. Tako velja tista, da srce govori eno, glava pa ji nasprotuje. Povedano drugače, še vedno smo prvenstveno živa bitja, ki so čustveno programirana za  preživetje, in naš čustveni um je še vedno v primežu dileme ‘beg ali boj’ v nevarnih življenjskih situacijah. Naši človeški predniki so razločevali le med smrtjo in preživetjem, zato je središče našega čustvenega uma še vedno ostanek tega primitivnega živčnega ustroja.

Čeprav se danes redko soočimo z neposredno življenjsko nevarnostjo, so naši možgani še vedno ohranili tudi mehanizme in možganske tokokroge, ki brez sodelovanja mislečih možganov poženejo telo v popolni pogon, in takrat čustva prevladajo ne samo nad  našimi miselnimi procesi, temveč tudi fiziološko obvladujejo naše telo. Profesor doktor Daniel Goleman je ta proces, ko zaradi čustev popolnoma odpovedo misleči možgani, poimenoval ‘čustvena ugrabitev’, ki popolnoma blokira delovanje višje razvitih možganov, pozneje pa so ga teoretiki čustvene inteligence poimenovali ‘ugrabitev amigdale’. Tudi nevrologi so pri razvoju in oblikovanju otroka znanstveno dokazali, da gre za temeljno čustveno reakcijo, ki se strukturira že v prvih mesecih življenja in temelji na istem mehanizmu – boju za preživetje – ter se neizbrisno vtisne v našo možgansko nevrofiziologijo. Ker se kompleksni miselni tokokrogi pri otroku vzpostavijo pozneje, ko se pri otroku strukturirajo tudi bolj kompleksne možganske reakcije, je ta temeljna čustvena reakcija v veliki meri odvisna od vplivov temeljnega družinskega vzdušja in družinskih odnosov.
 

Čustvena straža naših možganov

Z odkritjem, da sta  pri našem čustvovanju priviligirani in odločujoči dve za mandelj veliki skupini živčnih celic nad možganskim deblom, ki ležita globoko na vsaki strani možganov – amigdali –, v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, se je bistveno spremenila tudi nevrološka znanost. Tako so namreč dokazali, da sta lahko čustveni in miselni um popolnoma samostojno delujoča sestavna dela možganov oziroma sta lahko celo v nasprotju, čeprav je za optimalno funkcioniranje in prilagajanje človeka idealno, če sta uravnotežena. Amigdali sta center našega čustvovanja in sta ostanka primitivnega možganskega omrežja, ki sta našim prednikom omogočila hitro in uspešno reakcijo v življenjsko nevarnih situacijah. Ker sta prav amigdali čustvena straža naših možganov, ki lahko pripravita celotno telo na beg ali boj s pripravo celotnega telesa na pretečo nevarnost, je mogoče, da v posameznih situacijah ne obvladamo svojega obnašanja in čustveno izbruhnemo. To se zgodi zato, ker sta amigdali neposredno in z hitro avtocesto povezani z deli možganov, ki aktivirajo celotno telo z izločanjem borbenih hormonov, ne da bi vključili miselne možgane in tako prevladata nad miselnimi procesi. Tako je bilo pojasnjeno, zakaj smo sposobni v čustvenih izbruhih neprimernih in celo nedovoljenih dejanj, ki jih pozneje obžalujemo, v kritičnem trenutku pa jih nismo sposobni usmerjati. Signali in dražljaji iz amigdale lahko obidejo neokorteks oziroma naše misleče možgane in alarmirajo telo, da se odzove kot pred tisočimi leti, ko so bili odločilni v evoluciji človeka.

Danes vemo, da so pretirane čustvene reakcije splošno izčrpavajoče za telo, odvzemajo energijo delovnemu spominu in ohromijo miselne procese in delovni spomin. Amigdali sta pravzaprav dežurno omrežje za preplah in alarm in njuna neposredna povezanost z limbičnim sistemom odigra ključno vlogo pri  izrednih čustvenih stanjih, kot so izbruhi straha ali besa. Tako lahko dražljaji in signali iz amigdal v delčku sekunde prevladajo nad racionalnim umom, telo pa pahnejo v izredno fiziološko stanje, ki je primerno samo pri situacijah, ko gre dejansko za vprašanje življenja ali smrti. Nevrologi predpostavljajo, da so neprimerni čustveni izbruhi, ki jih poimenujejo ‘čustvena ugrabitev’ ali ‘ugrabitev amigdal’, posledica neprimernega delovanja čelnih možganskih režnjev, ki ne moreta v zadostni meri zavirati in nadzorovati dražljajev iz amigdal niti zadrževati vzgibov. S krepitvijo čustveno inteligenčnih spretnosti in sposobnosti pa lahko spreminjamo in tudi dokončno obvladamo tudi moteča čustva in se spopademo s težkimi življenjskimi izzivi in novimi situacijami.
  

Nadzorovanje sebe ali samoobvladovanje

Tako je samoobvladovanje ali nadziranje sebe čustveno inteligenčna sposobnost, ki od nas zahteva visoko stopnjo prepoznavanja lastnih čustev in hkrati tudi veliko sposobnost, da v nekaterih trenutkih ustavimo naval čustvovanja. Posebej pomembno je, da znamo pravočasno ustaviti jezo, ki izredno negativno vpliva na kardiovaskularni sistem in poslabšuje bolezni srca in ožilja. Samoobvladovanje ali nadziranje sebe bi lahko poimenovali tudi kot  temeljno prednost človekovih možganov, ki so sposobni z miselnim umom premagovati pretirane čustvene vzgibe. Gre za sposobnost in umetnost lastnega umirjanja, ki ni identično prikrivanju ali izogibanju neprijetnim čustvom, temveč to obvladovanje dosežemo z dolgotrajnim, vsakodnevnim treningom, kot so pravilno dihanje, redna telesna vadba, sprostitvene tehnike in predvsem meditacija.

Nadzorovanje sebe ali samoobvladovanje vključuje obvladovanje pretiranih vzburjenj tudi v stanju, ko smo že na visoki stopnji čustvene vznemirjenosti in kljub temu ne dovolimo, da bi nas popolnoma preplavila moteča čustva, in tako preprečimo lastno neprimerno odzivanje. Ljudje z visoko sposobnostjo oziroma spretnostjo nadziranja sebe bistveno bolje obvladujejo tudi trenutne vzgibe strahu in se ne prepustijo paničnemu odzivanju. Še več, takšni ljudje ostanejo zbrani tudi pod težkimi pritiski, saj s svojim vsakodnevnimi prizadevanji nadzorujejo svoj miselni um in ne dovolijo, da bi jim negativna ali razrvana čustva preprečila jasno razmišljanje. Ta čustveno inteligenčna sposobnost nam pomaga pri nadzorovanju strahu, uravnavanju stresa in obvladovanju občutkov in trenutnih vzgibov. Za krepitev te čustveno inteligenčne spretnosti moramo izkoristiti vsak prosti trenutek v dnevu za pogovor s sabo in za vaje, s katerimi smo se naučili premagovati razrvana čustva. Zato je bistveno, da se vsakodnevno posvečamo učenju oziroma vajam, ki vodijo k umirjenim in usmerjenim čustvenim stanjem, in se ne prepustimo valovanju čustev in trenutnih vzgibov.

Četudi nismo navdušeni nad vsakodnevnimi vajami, se jim moramo zagrizeno predati in neomajno verjeti vanje ter jih tudi redno izvajati, saj nam lahko pomagajo v premagovanju trenutnih stisk. ‘’Z rednim vsakodnevnim ponavljanjem vaj za  sprostitev  pa očitno zvišamo raven, pri kateri se sproži amigdala, ki se ne vzburi več tako zlahka. Ob boljši nastavitvi vzdržljivosti živcev si tudi hitreje opomoremo po amigdalini ugrabitvi, predvsem pa smo bolj pripravljeni na ugrabitve in zato manjkrat ugrabljeni.’’