Potrošnike pri nakupu živilskih izdelkov največkrat zavedejo videz, embalaža in agresivno oglaševanje. Ker živimo v prehitrem tempu, smo impulzivni tudi pri kupovanju hrane. S tem pa raste naša nepozornost. Doma pa ugotovimo, kaj smo pravzaprav kupili in kaj bomo morali tudi pojesti.

Za potrošnika je ime živila osnovna informacija, saj pove, kaj oziroma kakšen izdelek kupuje. V večini primerov je ime določeno s pravilniki. Ime živila, rok uporabnosti in neto količina morajo biti v istem vidnem polju.

Rok uporabe na živilih je pomemben z vidika varnosti izdelka in njegove kakovosti. Za varnost in kakovost izdelkov do konca roka uporabe, torej dokler so ti še na prodajni polici, odgovarja prodajalec živila, pozneje (po nakupu) pa nosi odgovornost za morebitne posledice (zdravstvene težave, slabša kakovost izdelka) kupec sam.

Med oznakami mora obvezno biti tudi rok uporabnosti; živila, ki so hitro pokvarljiva, morajo imeti označen najdaljši rok uporabnosti, zelo hitro pokvarljiva živila pa morajo imeti označen tudi najkrajši rok uporabnosti. Iz seznama sestavin živil lahko potrošnik razbere, kaj živila vsebujejo. Sestavine morajo biti navedene v padajočem vrstnem redu.

Sestavine, zapisane na deklaracijah živil, nas seznanjajo, kaj je pravzaprav zapakirano v sijajnih bleščečih barvnih ovitkih. Včasih imamo na ovitku zapisano še kemijsko analizo, koliko maščob, koliko ogljikovih hidratov, koliko beljakovin in še kaj. Tudi snovi v manjših količinah so zapisane, po navadi v g/100 g ali g/100 ml. Problem nastaja, če se vanje ne poglobimo ali pa jih preprosto prezremo.

Kaj pomeni rok trajanja živil?
Rok uporabnosti nam pove, do kdaj je lahko živilo v prodaji. Na hitro pokvarljivih živilih mora biti zapisan najdaljši rok uporabnosti, in sicer z besedami ‘porabiti do’. Jogurt je treba na primer zaužiti do označenega datuma, ker potem ni več varen. Živila, ki niso hitro pokvarljiva, imajo označen rok uporabnosti z besedami ‘uporabno najmanj do’ ali ‘uporabno najmanj do konca’.

Se lahko živilo konzumira, ko poteče rok trajanja?

Na živilih, ki so hitro pokvarljiva, mora biti rok uporabe označen takole: ‘porabiti do … (dan, mesec, leto)’, pri ostalih živilih pa je rok označen takole: ‘uporabno najmanj do … (dan, mesec, leto)’ ali pa takole: ‘uporabno najmanj do konca … (mesec in leto ali samo leto)’.

Živila so po datumu na oznaki lahko tudi škodljiva zdravju. Tista, ki se ne pokvarijo tako hitro, imajo rok trajanja označen z besedami : ‘Uporabno najmanj do …(dan mesec leto)’.To je obdobje minimalne trajnosti, ki nam pove, do kdaj živilo ohrani vse svoje lastnosti, če je primerno shranjeno. Tudi če je ta datum pretečen, lahko živilo zaužijemo, ne da bi bilo zdravju škodljivo.

Na osnovi katerih parametrov se določi rok trajanja?

Proizvajalec je tisti, ki odredi minimalni rok uporabe živila, in v katerem zagotavlja, da bo izdelek zdravstveno neoporečen, kakovost hrane pa bo zagotovljena pod določenimi pogoji shranjevanja. Rok uporabnosti se določi na osnovi laboratorijskih preiskav z določenimi kemijskimi parametri in mikrobiološko sliko v različnih pogojih shranjevanja. Podvržena je tudi raznim temperaturnim spremembam in pogojem, veliko bolj ekstremnim, kot se jih pričakuje v vsakdanji uporabi. 

Iz katerih delov sveta prihaja hrana, ki jo uživamo?

To vprašanje se ne nanaša samo na eksotično sadje. Svet je postal globalna tržnica, na kateri se menjavajo, kupujejo in prodajajo surovine, sestavine, aditivi, embalaža in vse ostalo, kar posredno in neposredno ustvari končni prehrambeni izdelek. Pri nekaterih zapakiranih izdelkih, pri katerih se sestavine niso bistveno spreminjale (mleta paprika, kikiriki, pistacije, začimbe), mora biti jasno napisana država porekla.

Če opazite nepravilnosti pri označevanju živila in ko ugotovite, da je gnilo, pokvarjeno oziroma poškodovano, obvestite o tem prodajalca, vrnite izdelek in zahtevajte vrnitev denarja ali zamenjavo z neoporečnim izdelkom.
Lahko pa o tem obvestite tržno, kmetijsko ali zdravstveno inšpekcijo.