Kemične varovalne pripravke pogosto uporabljamo narobe, ker jih ne nanesemo na kožo pred začetkom izpostavljanja, ker jih nanesemo v pretanki plasti, ker ne obnavljamo nanosa takoj po kopanju ali obilnem znojenju in brisanju z brisačo.

Marsikdo zmotno misli, da sonce nevarno preži na nas zgolj v poletnih mesecih, saj takrat najbolj čutimo njegovo pripeko. Toda mag. Ana Benedičič, dr. med., z Dermatološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje zatrjuje, da ni tako. Strokovnjaki so namreč prepričani, da moramo biti v odnosu do sonca dandanes previdni v vseh letnih časih.

Vedno več je opozoril o škodljivosti sonca. Je sonce res močnejše ali se je spremenilo kaj drugega, da lahko na koži povzroči tako številne vidne škodljive posledice, kot to opažamo dandanes. Kje se skriva razlog?
Razlogov je več. Spremenilo se je ozračje, saj je od polovice preteklega stoletja bolj prehodno za nekatere dele ultravijoličnega sevanja, zato je škodljivi vpliv sonca močnejši. Človekova povprečna življenjska doba se je podaljšala – neželene posledice, ki se izražajo z odlogom po vrsto letih izpostavljanja, so zato pogostejše. Žal se pojavljajo tudi pri vedno mlajših osebah, kar je odraz vedenjskih sprememb oziroma spremenjenega odnosa do sonca od dvajsetih let preteklega stoletja dalje.
Na kakšen način?
Ženske, ki so si to lahko privoščile, so v preteklosti poskušale ohranjati svetlo polt. Če gledamo podobe slikarjev iz sredine in konca 19. stoletja, lahko opazimo, da so upodobljene lepotice zelo svetle. Ljudje, ki so si to lahko privoščili, so bili opoldne pod senčnikom ali nekje drugje v senci.
Zagorelost je bila torej znak slojev, ki so morali delati?
Da, saj so takrat večino dela opravljali na prostem, zato je bila njihova polt zagorela. Od dvajsetih let dvajsetega stoletja dalje pa se je pod vplivom modnih smernic, ki jih je uveljavila francoska manekenka in kreatorka Gabrielle Coco Chanel (1884–1971) uveljavil modni trend zagorelosti.
Chanelova je bila torej mejnik pri preskoku iz blede v zagorelo polt. S čim je to dosegla?
Z dopusta se je vrnila zagorela in pod vplivom modnih smernic, ki so poudarjale zagorelost, se je postopno uveljavilo izpostavljanje soncu zaradi razvoja zagorele polti same. Po tistem času je zagorelost postala tudi simbol bogatih, ki so imeli toliko denarja, da so lahko potovali v južne kraje, na morje. Trend se je razširil zlasti po obeh svetovnih vojnah, še posebej z razvojem masovnega avtomobilizma in plačanega dopusta. Ljudje, ki so si lahko privoščili proste dneve na prostem ter počitnikovali ob morju, so vedno večje površine kože izpostavljali soncu, ker so spremenjene modne smernice oblačenja na plaži dovoljevale razkrivanje vedno večjih površin kože, celo popolno slačenje.
A takrat še nihče ni govoril o škodljivosti sonca, kajne?
Ker so bili v medvojnih obdobjih zelo pogosti primeri nekaterih socialnih bolezni (kot sta rahitis in tuberkuloza), povezanih s slabšo prehrano in slabšimi življenjskimi razmerami, se je uveljavilo prepričanje, da je izpostavljanje soncu celo zdravilno, ker nas utrjuje in omogoča zadostno tvorbo vitamina D.
Pa je to res?
Nekatera živila živalskega izvora so bila v vojnih obdobjih teže dostopna, zato je omenjenega vitamina iz prehrambenih virov takrat morda res primanjkovalo. Ker se pod vplivom ultravijoličnega sevanja lahko aktivna oblika vitamina D tvori tudi iz njegove neaktivne predstopnje v koži, je bilo izpostavljanje soncu tedaj morda res alternativna pot za preprečevanje rahitisa.
Vitamina D dandanes ni priporočljivo pridobivati s pomočjo sonca. Na kakšen način pa ga lahko nadomestimo?
Sonce sicer res spodbuja pretvorbo predstopnje vitamina D v aktivno obliko, a v resnici iz tega razloga slačenje telesa ni potrebno, ker pri svetlopoltih zadošča trikrat na teden pet minut izpostavljanja soncu običajno izpostavljenih delov obraza, vratu in rok. Iz zdravstvenih razlogov ni nobene potrebe, da se pražimo na soncu, saj nas  doseže že pri običajnih vsakodnevnih opravkih. Ogroženi zaradi premajhne tvorbe vitamina D so le tisti, ki se absolutno ne izpostavljajo soncu in imajo izrazito enostransko prehrano (npr. dojeni otroci v prvem letu življenja, na življenje v zaprtih prostorih vezani nepokretni ljudje z motnjami prebave, ki jim onemogočajo uživanje živil živalskega izvora) – v takih primerih je potrebno vitamin D dodajati s prehranskimi dopolnili ali celo zdravili.
Žal je tako, da v preteklosti o škodljivem vplivu sonca nismo veliko vedeli. Danes ugotavljamo ravno nasprotno: od nekaterih zakoreninjenih prepričanj, kot je, da je izpostavljanje soncu zdravo. Dejstvo je, da je sonce danes nevarno.
Sonce imunskega sistema v koži ne spodbuja, ampak ga z ultravijoličnimi (UV) žarki slabi in zatira. Zato na primer pri nekaterih prihaja do ponovnih izbruhov herpesa na ustnicah po intenzivnem izpostavljanju sonca. Ob padcu lokalne odpornosti kože zaradi imunske supresije, ki jo povzroči izpostavljanje soncu, se ponovi izražanje okužbe z virusom herpesa, ki je v živčnih ganglijih prisoten že iz preteklosti. Sonce sproža izražanje kožnih sprememb tudi nekaterih drugih bolezni, kot so lupus, porfirije  ...
Imunosupresivno delovanje ultravijoličnega sevanja znamo v medicini izkoriščati za zdravljenje nekaterih bolezni, kot sta npr. luskavica, atopijski dermatitis. Seveda je zdravljenje s fototerapijo v medicinskih pogojih nadzorovano glede spektra uporabljenega sevanja in časa izpostavljanja, ker vedno tehtamo pozitivne učinke z možnimi škodljivimi posledicami in se odločamo za tak način zdravljenja le, če je pri posameznem bolniku korist večja od tveganja.
Čedalje več je tudi alergij na sonce …
Med drugim obstajajo tudi alergije na različna sevanja sonca, čeprav je pravih alergij manj, kot ljudje mislijo. Veliko stanj, ki jih bolniki opisujejo kot preobčutljivost, so iritativne ali intolerančne reakcije, lahko na kombinirano delovanje sončnega sevanja, znoja, kozmetičnih pripravkov, tudi zdravil, stika s fotosenzibilizatorji v okolju, kot so snovi v nekaterih običajnih rastlinah v našem okolju ipd. in niso prave alergije.
Zakaj je prišlo do sprememb v ozračju in posledičnih sprememb v učinkih sonca?
Razlog so predvsem onesnaževalci, npr. klorofloroogljiki, ki smo jih v preteklosti izpuščali v ozračje. Ti plini so se uporabljali v zamrzovalni tehniki, tudi kot potisni spreji ipd. Ker so molekule teh industrijskih plinov izredno 'dolgožive', saj traja desetletja, preden razpadejo, in lahko v določenih pogojih prisotnosti svetlobe, ledenih kristalov povzročajo razpad ozona, nosimo breme preteklega onesnaževanja še danes. Zaradi teh plinov se je ozonska plast močno stanjšala …
Predvsem na južni polobli nad Avstralijo je prišlo zaradi ustreznih pogojev do razvoja in večanja t. i. ozonske luknje, ki se seveda polni iz okolja, zato se je ozonska plast stanjšala nad celotno zemeljsko površino. Stanjšanje ozonske plasti pa omogoča povečano prehajanje nekaterih delov  ultravijoličnega sevanja do zemeljske površine ... in naše soncu izpostavljene kože. Človek tega sicer neposredno ne občuti, ker za ultravijolično sevanje nimamo čutila. Ga ne vohamo, ne otipamo, ne vidimo, ne slišimo, nam ni toplo, opazujemo lahko le posledice na koži po izpostavljanju. Škodljivi učinki se izražajo z odlogom, ki je v primeru zgodnjih posledic relativno kratek (na primer nekaj ur pri sončnih opeklinah) ali dolg več let ali celo desetletij, kot je to značilno za fotostaranje kože in rakave bolezni kože, torej različne vrste kožnega raka.
Kateri ultravijolični žarki so najbolj nevarni? UVA, UVB ali UVC?
UVC-žarki delujejo najbolj toksično in ubijajo celice. Tako sevanje v zdravstvenih ustanovah na primer uporabljajo za razkuževanje zraka v prostorih, kjer se je gibal kužni bolnik. Na srečo UVC-sevanje sončnega izvora ne prehaja ozonske plasti. Prehaja pa ga del UVB-sevanja, ki ga po domače imenujemo tudi opeklinsko sevanje (angl. burning), ker se zaradi krajše valovne dolžine absorbira v vrhnjici in povzroča razvoj sončnih opeklin. Sončne opekline različnih stopenj dandanes hitreje nastajajo zaradi povečanja deleža UVB-sevanja, ki doseže zemeljsko površino. Škodljivo pa je tudi UVA- (angl. aging), dolgovalovno UV-sevanje, ker močno stara kožo. V kožo sega zelo globoko in spreminja vezivna vlakna v ustnici, zato prihaja do gubanja kože, prosevanja kapilar, krhkosti ipd. Ker vsak na svoj način škodujeta težko rečemo, ali je bolj nevarno UVA- ali UVB-sevanje. Obe vrsti ultravijoličnega sevanja povezujejo tudi s kožnim rakom. Vemo, da so sončne opekline dejavnik tveganja za kožnega raka, a tudi UVA-sevanje povezujejo s pigmentnim rakom kože. Na povezavo verjetno vpliva, da ima kožno barvilo melanin podoben absorpcijski spekter (okoli 400 nm), kot je valovna dolžina UVA-sevanja.
Kateri žarki pa so uporabljeni v solarijih?
V solarijih prevladuje UVA-sevanje, zato so reklamirani kot varnejši od izpostavljanja naravnim sončnim žarkom, ker v dobro vzdrževanih solarijih teže pride do razvoja sončnih opeklin.
Se pravi, da je v solarijih manj UVB-sevanja?
Da, prevladuje UVA-sevanje, ki vpliva na kožni pigment, vpliva pa tudi na vezivna vlakna v usnjici, zato ga povezujemo s pospešenim staranjem kože in z melanomom, najtežjo vrsto kožnega raka. Zato solarije dermatologi odsvetujemo. Menim, da bi morala biti škodljivost solarijev označena, podobno kot je označena ovojnina tobačnih izdelkov.
Rešitev so torej sredstva za samoporjavitev?
Edina sprejemljiva porjavelost za večino ljudi, ki nimajo težav pri uporabi kozmetičnih pripravkov, je navidezna zagorelost ustvarjena s samoporjavitvenimi pripravki, ki vsebujejo dihidroksiaceton, ki je naravna sestavina kože in po nanosu na površino kože ne prehaja mrtvih plasti vrhnjice. Za lep kozmetični učinek pa se je potrebno naučiti, kako se ti pripravki uporabljajo, da nismo lisasti.
Toda zakaj se kljub kremi za zaščito pred soncem lahko pojavi rdečina kože?
Kemične varovalne pripravke pogosto uporabljamo narobe, ker jih ne nanesemo na kožo pred začetkom izpostavljanja, ker jih nanesemo v pretanki plasti (kemični zaščitni pripravek bo ustvaril sončni zaščitni faktor na koži, enak tistemu na embalaži, le če bo uporabljen v enako debeli plasti, kot je bil v testnih pogojih, ko so ga določali), ker ne obnavljamo nanosa takoj po kopanju, obilnem znojenju in brisanju z brisačo ... Pogosto kemične varovalne pripravke tudi zlorabljamo, ker jih uporabljamo za podaljševanje izpostavljanja soncu, čemur pa niso namenjeni.
Torej smo pri nanosu kreme za zaščito pred soncem preveč skopi?
Rezultati raziskav dokazujejo, da ljudje v praksi uporabljamo kemične varovalne pripravke le v tretjinski ali celo samo četrtinski količini, ki je potrebna. Zaradi tanjšega nanosa na embalaži deklarirani sončni zaščitni faktor (SZF) na koži zmanjšamo. Priporočamo uporabo zelo visokih SZF (tj. 30 in več), ker bomo tudi ob manjši uporabi še ostali v območju potrebne zaščite, ki naj bi jo zagotavljal najnižji priporočeni SZF 15. Obnavljanje zaščite je potrebno vsaj vsaki dve uri izpostavljanja in vedno neposredno po kopanju, obilnejšem znojenju in brisanju. Zadostna količina za zaščito telesa odraslega človeka je ocenjena na 35 ml in ob pravilnem obnavljanju nanosa bi eno plastenko običajnega pakiranja zaščitnega pripravka zlahka porabili v enem dnevu izpostavljanja soncu. Zaradi nepravilne rabe pa pogosto ne porabimo ene plastenke v tednu oziroma času počitnic in včasih celo prenesemo kemični varovalni pripravek v novo sezono, kar nima smisla, saj v stiku z zrakom in ob izpostavljanju vročini ti pripravki lahko izgubijo svoje UV-zaščitno delovanje.